Vsi, ki smo kdaj delovali v vrhunskem športu, vemo, kakšno vlogo igrajo sponzorji in kaj bi brez njih … Mlad in izjemno uspešen kajakaš Maks Frančeškin se tega dobro zaveda in na žalost kljub številnih uspehom (trikratni svetovni prvak) sponzorji njemu in njegovemu športu niso najbolj naklonjeni. To pa ga nikakor ne odvrača od trdega dela in njegova volja je neomajna. Je izjemen športnik, predan svoji viziji o uspehih in ciljih, ki si jih je zastavil. Poleg tega se je športu posvetil tudi dolgoročno, saj se lahko javnosti predstavi tudi kot uspešen diplomant Fakultete za šport!

Maks, tvoji uspehi so izjemni: lansko leto si se iz svetovnega prvenstva mlajših članov v Severni Karolini vrnil kar s štirimi medaljami (tri zlate in ena srebrna). Pa vendar o tvojih uspehih ni bilo veliko napisanega. Kako gledaš na medije? Se ti zdi, da so krivični do  tvojih uspehov?

Maks: Ja in ne. Mediji pišejo o tem, kar ljudi zanima. Ko imaš srečo, da si v športu, ki ga javnost zanima, postaneš ti interes medijev in ne mediji tvoj interes. Mediji dajejo ljudem vsebine, ki jih zanimajo, hkrati pa trendovske vsebine tudi sami ustvarjajo. Seveda je to do nekaterih športov krivično, vendar hkrati brez strukturnih sprememb pri krovnih organizacijah in spremembe mišljenja naših vodilnih izboljšanja ne bo. Kajakaška zveza bi veliko pripomogla že samo s tem, da bi vse tekme postavila pod reflektorje … 

Nekje sem prebrala, da imaš posledično težave tudi z iskanjem sponzorjev …

Maks: Če si Peter Prevc, ali  kdorkoli katerega ime je poznano, skoraj vedno prideš skozi – vsaj do sestanka. Potem gledajo tvoje uspehe, saj je od njih odvisna njihova prezentacija branda. Če potem vidijo, da vseeno ne ustrezaš njihovi viziji te pač ne podprejo. Nedvomno pa imajo veliko vlogo pri tem tudi mediji, ki te tako ali drugače naredijo bolj atraktivnega in pridobivanje sponzorjev je z malo njihove pomoči mnogo lažje.

O pripovedovanju o svoji karieri se rad pošališ, da si del Šalabajzer teama, ki ga tvoriš skupaj s svojima kolegoma Simonom in Timom. Od kod ta vzdevek?

Maks: Mi trije smo bili že od malih nog nerazdružljiva trojica, skupaj smo tudi veslali in kamorkoli smo prišli je bil smeh neizogiben. Z nami pa je bil tudi soveslač, ki je skoraj 10 let starejši od nas in enkrat nam je nadel vzdevek Šalabajzer team. In ta se nas drži še danes (smeh).

Lansko leto si sprejel pomembno odločitev, da delaš po lastnem programu in tako postal sam svoj trener. Zakaj si prišel do zamisli, da boš uspešnejši, kot popolnoma samostojni športnik?

Maks: Že po psihološkem testu je dokazano, da imam težave z avtoriteto (smeh). Pri prehodu iz mladinske v člansko reprezentanco smo imeli trenerja, ki ni bil ravno prisoten toliko kot bi moral in bolj kot ne smo bili prepuščeni sami sebi. Posledično se človek navadi, da mu, po domače povedano, nihče ne s**** po glavi in tako smo bolj ali manj trenirali sami. Potem sem dobil drugega trenerja, s katerim sva dobro shajala, vendar ko so mi ugotovili, da imam nekaj zdravstvenih težav, mi ni želel pisati novih treningov, dokler se stanje ne izboljša. Ker sem nato odšel še po drugo mnenje k zdravniku, ki je dejal, da stanje sploh ni zaskrbljujoče in da lahko normalno treniram, sem sklenil, da si treninge organiziram sam in zaenkrat se mi to dobro obrestuje.

Imaš posebno strategijo, ki ti omogoča sinergijo psihičnega, prehranskega in seveda fizičnega treninga, kar je ključ do vrhunskih rezultatov?

Maks: Za to sem rabil nekaj let. Navadil sem se, da jem manj, kot ostali in da ne zaužijem toliko sladkorja kot drugi. Počutim se mnogo bolje, energije imam ogromno. Ponavadi za kosilo jem solato s piščancem zraven pa nadevam še tono oreščkov – skratka gledam, da zaužijem čim manj ogljikovih hidratov. Na dan pokurim med 4000 in 5000 kalorij, zato moram vseeno poskrbeti za dovolj veliki dnevni vnos kalorij. Kar pa se psihe tiče menim, da sem se v zadnjih letih dodobra naštudiral in s tem nimam večjih težav. 

Kajakaštvo velja za enega izmed bolj adrenalinskih športov. Kako ga ti doživljaš?

Maks: Adrenalinsko fazo kajakaštva sem spoznaval pri petnajstih. Trenutno 95% treninga opravljam na mirnih vodah, bolj se posvečam fiziologiji kajakaštva. Tudi če vidim, da situacija postane malce nevarna, raje rečem ne, saj me ne privlači več adrenalinska stran kajakaštva. 

Glede na nedavne izjemne uspehe imaš v načrtu osvojiti še katero drugo disciplino?

Maks: Trenutno sem edini “kombinatorec” pri nas, saj tekmujem hkrati v mirnih vodah in v spustu v divjih vodah. Težko je, saj se discipline razlikujejo od opreme do priprave in usklajevanje je precej zahtevno in nerodno. Čeprav se v bodoče se nedvomno bolj vidim v mirnih vodah, ki pa je ena izmed najzahtevnejših disciplnih, saj je tudi konkurenca mnogo močnejša. 

Intervju zapisala: Špela Terglav