Vsak profesionalni športnik živi v strahu pred poškodbami in ko do le-te pride je ključno, da v času rehabilitacije ta ne izgubi stika s svojo realnostjo. To vključuje tudi soočenje s poškodbo in pozitivno naravnano miselnost. Pomembnost tega poudarja tudi judoist kluba Branik Broker David Kukovica, ki mu je prav poškodba kolena preprečila, da bi nadaljeval s kvalifikacijami za letošnje OI. Neprijazna realnost pa ga je hkrati naučila tudi nekaj pomembnih življenskih lekcij, ki jih je z nami delil v intervjuju. 

david1

David, kot večkratni državni prvak v judu in kandidat za OI spadaš v sam vrh slovenskega juda. Kako opisuješ svojo pot do uspehov?

David: Na začetku sem judo dojemal kot rekreacijo, sprostitev, kot otrok sem vse dojemal skozi igro. Ko pa so se pričela prva tekmovaja in vsakodnevni treningi, je judo postal moj način življenja. Zares težko si predstavljam, da bi v življenju počel kaj drugega kot to, tudi ostale dejavnosti, ki jih počnem poleg juda so tako ali drugače športno obarvane. Vsekakor sem ponosen na svoje dosedanje uspehe, vedno sem dal vse od sebe in ščasoma so temu sledili tudi rezultati. Tudi letošnja poškodba me je dosti naučila, iz nje sem potegnil najboljše in nazaj stopam še bolj zagnan. 

Če ostaneva pri začetkih tvoje športne kariere … Kdo te je pravzaprav navdušil za judo in kateri izmed svetovnih judo mojstrov ti je bil v navdih?

David: V prvem razredu osnovne šole je moj sošolec nekega dne ves navdušen prišel v razred in povedal, da je pričel trenirati judo. Takrat me je njegovo pripovedovanje tako navdušilo, da sem še sam pričel trenirati. Sprva sem treniral enkrat tedensko, potem pa se je pričelo vse skupaj bolj intenzivno odvijati. Sicer bi od vzornikov tu v slovenskem prostoru izpostavil Aljaža Sedeja, po katerim sem se vedno zgledoval. 

david2

Verjetno je eno izmed večjih razočaranj letošnjega leta prav poškodba kolena, ki ti je onemogočila dokončanje kvalifikacij za nastop na OI v Riu. Kako si doživljal to poškodbo? 

David: Na začetku poškodbe je vse skupaj okoli tega bila ena velika zmeda. Ni se natančno vedelo kaj je, kako se da zdraviti, če je sploh smiselno, itd. Tudi zdravniki niso natančno vedeli, za kakšno vrsto poškodbe gre in ali je operacija sploh potrebna. Tudi jaz sem bil posledično zmeden, saj nisem vedel, ali lahko tekmujem ali ne. Problem pa se je odražal tudi na treningih, saj sem v ozadju imel strah, da bom koleno še bolj poškodoval. 

Zasledila sem, da si v neki izjavi dejal, da te bo poškodba le še dodatno motivirala za nadaljne uspehe. Katere cilje si si zadal v zvezi s tem? 

David: Kratkoročni cilji so povezani predvsem z najboljšo možno rehabilitacijo kolena. Zato da bo tudi dolgoročno koleno dobro funkcioniralo, saj mi je zdravje vendarle na prvem mestu. Če bo koleno dobro delovalo, verjamem, da bodo temu sledili tudi rezultati. 

david4

Kakšno vlogo je pri tvojem okrevanju imela psihična podpora okolice in lastna motivacija? Si pomoč poiskal tudi pri katerem izmed športnih psihoterapevtov?

David: Profesionalne pomoči športnih psihologov se tokrat nisem poslužil, ravno zato, ker sem mnenja, da če sam sebi ne bom znal v takšnih trenutkih pomagati, mi bistveno ne bo pomagal tudi nihče drug. V prvi vrsti sem si skušal pomagati sam, veliko pa mi je k hitrejšemu povratku pomagala tudi moja družina. Glede na to, da pa sem tudi študent na DIF-u sem tudi o športni psihologiji tekom študija pridobil nekaj znanja, ki mi je v tej situaciji še posebej prišel prav. 

david6

V kakšnem slogu se vračaš na tatami in kakšne so napovedi za prihodnost?

David: Želja o uvrstitvi na naslednje OI je velika, vse bom dal od sebe, da bom to tudi storil. Upam, da sem s poškodbami zaključil, potem bom bolj suvereno lahko tako treniral kot tudi tekmoval. Konkretne rezultate pa raje ne bi napovedoval, pustimo se presenetiti. 

Intervju zapisala: Špela Terglav