Saša Brezovnik je 21-letna smučarka, ki vam jo premierno predstavljamo v naši novi rubriki Mladi športni upi. Vsi smo se v obdobju odraščanja srečevali z željo po uspehu bodisi v športni ali kateri drugi dejavnosti. Mladi, ki jim je preboj uspel, so občudovanja vredni, zato smo se odločili, da jih javnosti predstavimo v novi mesečni rubriki. Če jih želite podpreti tudi vi, lahko intervju delite na svoji Facebook strani, ali na katerem izmed drugih družbenih omrežij in v objavo dodate hashtaga #Mladišportniupi in #sportnaopremasi. S tem boste podprli mlade in perspektivne športnike, ki se na začetku svoje kariere pogosto srečujejo s pomanjkanjem sredstev in jim medijska podpora predstavlja pomemben korak do pridobitve sponzorjev. Zagotovo bodo tudi z vašo pomočjo korak bližje k uresničitvi svojih sanj!

Saša je svoj preboj dokončno dosegla letos, ko je na Mladinskem svetovnem prvenstvu osvojila bronasto medaljo. Motivacije za napredovanje ji ne manjka, zanjo bomo lahko navijali že ob koncu tedna, ko bo nastopila na 53. Zlati lisici!

Saša, svojo smučarsko kariero si začela že pri petih letih. Kaj te je tako navdušilo, da si se izmed vseh športov zaljubila prav v smučanje?

Saša: Že od petega leta dalje, ko me je oče naučil smučati na okoliških hribčkih, sem pričela gojiti posebno strast do smučanja. Ko me je nato vpisal še v Alpsko šolo smučanja, sem se skozi igro zaljubila v smučanje. Menim, da je danes to drugače. Večina otrok, ki prične s treningi, je osredotočena le še na zmage in doseganje rezultatov. Ravno ta požrtvovalnost jih odvrne od tega, da bi v smučanju v prvi meri uživali. To pa je tudi predpostavka za doseganje rezultatov. 

Katere osebe so ti na tvoji poti pomagale, da se pri 21-ih že lahko ponašaš s toliko lovorikami?

Saša: Najprej moram izpostaviti svojega očeta, ki je bil glavni “krivec”, da sem s smučanjem sploh pričela. Moj prvi trener pri Alpski šoli Svizec je bil Aleš Črnko, ki me je nato seznanil z Gregorjem Margučem. Grega me je naučil discipline, samozavesti, koncentracije, skratka vsega, kar pri smučanju potrebujem. Njemu se moram zahvaliti za vse svoje rezultate, čeprav zadnji dve leti ni več moj trener, moje smučanje še vedno izhaja iz njegovih osnov.

Življenje smučarke je na splošno zelo naporno. Glede na to, da vedno posegaš tudi po najvišjih rezultatih, je pritisk verjetno še večji. Kako se spopadaš z vsemi napori, ki spremljajo življenje profesionalne smučarke?

Saša: Če človek tako uživa v športu, kot v smučanju uživam jaz, potem nič ni naporno. Jet lagi in dolge vožnje se izničijo s pričakovanji – bodisi ob odhodu od doma, ko se veselim priprav, ali ko se domov vračam polna vtisov in želje, da končno vidim domače. Pot je sicer precej utrujajoča, vendar je motivacija vedno močnejša.

Kdo te motivira, da s takšnim zanosom premaguješ vsakodnevne izzive?

Saša: Motivacija je eden izmed najpomembnejših faktorjev za to, da sem lahko 100% predana smučanju. Zelo pomemben je dober duh v ekipi, ki ga je pri nas definitivno moč zaznati. Seveda tudi brez podpore družine ne bi šlo, za kar sem svojim najbližjim izjemno hvaležna. Tudi moj sponzor ima veliko vlogo pri tem, da lahko treniram na takšni ravni.

Kako v ekipi organizirate treninge na snegu čez leto, glede na to, da je smučanje izrazito zimski šport?

Saša: Res je, tudi pri nas je potrebnega veliko prilagajanja, saj za treniranje v večini potrebujemo sneg. Poleti treniramo na ledenikih (npr. v Čilah) in ti treningi se precej razlikujejo od tistih, ki jih opravljamo takrat, ko je zima tudi pri nas. Smučarski dan se pri nas začne že zgodaj, okrog pol petih zjutraj, da smo do pol sedmih lahko že na smučišču. Nato se naredi trening na progi, ki mu sledi še kakšna ura prostega smučanja. Po treningu se odpravimo proti apartmaju, se najemo, spočijemo za kakšno urco, popoldan pa je rezerviran za kondicijski trening. Ob večerih je čas za video analizo preteklega smučarskega dne, na koncu pa imamo še nekaj časa za učenje ali druge obveznosti. 

Kako pa priprave na tekme izgledajo pri tebi? Imaš kakšne posebne rituale, načine sproščanja pred tekmo ipd.?

Saša: Miselni preskok, ko sem smučanje pričela dojemati, kot svojo prihodnost, se je zgodil pri mojih 17-ih ali 18-ih letih. To obdobje je bilo tudi odločilno za to, da sem pričela delati na sebi in se tako miselno osredotočila na smučanje. Vsaka tekma je svojevrstna, prav tako tudi priprave nanjo. Vedno je najpomembnejša trenutna osredotočenost, ki mi daje možnost, da me drugi zunanji dejavniki ne vržejo iz tira. 

Kako gledaš na Tinino odcepitev od reprezentance? Vsi vemo, da se je to zanjo dobro končalo, lahko pa bi rezultat bil ravno obraten …

Saša: Moje mnenje je, da se je pravilno odločila. Je pa res, da je imela srečo, saj je ob sebi imela osebo, ki jo je vlekla k rezultatom. Seveda bi se stvari lahko razpletle v obratno smer, vendar se niso, tako da ji njene uspehe iz srca privoščim. Če bi treninge nadaljevala z reprezentanco, verjetno takšnih uspehov ne bi bilo. 

Saša, kakšne cilje si si zastavila za nadaljevanje tvoje kariere?

Saša: Moji cilji so visoko postavljeni. Zagotovo bi rada dobre rezultate naredila na svetovnem prvenstvu, nadalje pa tudi nastopiti na Olimpijskih igrah in se dokazati kot perspektivna smučarka. 

Intervju zapisala: Špela Terglav