Že kot otroci smo razvijali zaupanje, verjeli v resničnost vsega, kar se nam je dogajalo in na noben način v sebi vzbujali občutek, da nečesa ne zmoremo. Hraniti te občutke kasneje, ko odrastemo in jih v trenutkih tresenja tal pod nogami prepoznati, pa je korenina vere vase zaradi katere ohranjamo svojo moč. Ko zaupamo v to, kdo smo in to spoštujemo – šele takrat lahko začnemo vase tudi verjeti.

Aneja Simončič je pri svojih sedemnajstih res mlada, a prodorna atletinja, ki z realnim pogledom v svet vstopa počasi in z zavedanjem, da je trenutek treba izkoristiti maksimalno in se od izkušnje čim več naučiti. Je članica Atletskega kluba Žalec, kjer trenira že enajst let. Njena športna pot pa se je začela odpirati leta 2013, ko je doživela svoj največji dosežek do sedaj.

Rekli ste, da ste bili kot otrok zelo živahni. Od vseh športnih panog pa izbrali ravno atletiko. Zakaj?
»Ja, ogromen višek energije sem morala nekje sprostiti in starši so naju oba z bratom usmerjali pretežno v šport. Vse je šlo nekako skozi igro. Uživala sem v različnih športih, ki pa so mi predstavljali zgolj rekreacijo, dokler nisem prišla v stik z atletiko. Medtem, ko je brat treniral tenis, sem si jaz ogledovala atletski štadion, ki je bil zraven in uživala ob gledanju športnikov, ki so v različnih disciplinah testirali svoje zmožnosti. V atletiki sem začela res zelo zgodaj, v AK Žalec so me vpisali že v prvem razredu osnovne šole. Ves čas sem imela podporo staršev in tako je še danes.«

Relativno zgodaj ste izkusili zmago na pomembni tekmi. Postali ste namreč evropska prvakinja na olimpijskih igrah mladih (OFEM) na Nizozemskem. Kakšni so bili občutki?
»Zanimiv in neprecenljiv občutek. Postati evropska prvakinja pri petnajstih ni nekaj, kar lahko vsak izkusi. Ne bom rekla, da sem imela srečo, saj sem vlagala veliko truda, ki pa se je na tej tekmi obrestoval. Pravzaprav sem šele takrat resnično začela verjeti vase. Ubrala sem še bolj resen pristop, sedaj pa sem trdno odločena, da želim svoj rezultat izboljšati. Prepričana sem, da je vera vase tista, ki mi daje trdno podlago za uspeh.«

64cc93d4da

Po letu 2013, ko je Simončičeva osvojila naslov evropske prvakinje, se je leta 2014 uvrstila v kvalifikacije v Bakuju, kjer je dosegla sedmo mesto in za las zgrešila nastop na olimpijskih igrah mladih, ki so potekale na Kitajskem. Kljub temu pa je dosegla normo za mladinsko svetovno prvenstvo v Ameriki, kjer se je uspela uvrstiti v polfinale.

Z vašim trenerjem vam v takem tempu uspeva nemogoče. V čem je skrivnost?
»Pomembna je dobra organiziranost in obojestranska jasna komunikacija. Moji odnosi s trenerjem Boštjanom Bradeškom so zelo dobri. Če me kaj moti, lahko brez zadržkov povem. Podpira me tako pri uspehu kot neuspehu. Saj nam je znano, da se je po padcu treba tudi pobrati. Mi pa največ pomeni, da imam ob sebi človeka, ki ve kaj dela. To mi daje v trenerja zaupanje, da mi z njegovim znanjem lahko uspe in spoštovanje, ker si kljub veliki prezaposlenosti vedno vzame čas zame. Tudi sama imam s šolo veliko obveznosti. Brez ustrezne organizacije in prilagajanj s treningi bi zares težko zvozila.«

Vam treningi vzamejo veliko časa in kako zgledajo?
»V tem letu jih imam šestkrat tedensko, kar je sicer malce težje usklajevati pa vseeno, dokler sem v šoli uspešna, se dobro znajdem. Na treningih imamo statične in dinamične vaje, od sestave treninga, ki mi jih piše trener pa je odvisno ali bodo na sporedu vaje za moč, hitrost ali vzdržljivost.«

gd

Poleg fizične pripravljenosti mora biti športnik tudi psihično pripravljen. Le-to podporo Aneji poleg trenerja in njene lastne naravnanosti nudijo tudi straši. Ker pa je še mladinka, pretiranih pritiskov ni čutiti, ve pa, da bo s prestopom k članom delo postalo bistveno bolj težko. Do takrat bodo sicer minila še tri leta pa vendar, čas hitro mine in kaj kmalu se lahko zgodi, ko bomo na ekranih spremljali njene vrhunske dosežke.

Če damo atletiko malce na stran in se dotaknemo vašega prostega časa. Kako ga preživljate?
»Živim običajno najstniško življenje in se zelo rada sprostim s prijatelji, grem z njimi v kino, skratka delam karkoli, kar mi ne predstavlja stresa. Veliko časa preživim s fantom, ki mi nudi oporo in je razumljiv, ko sem pri tako natrpanem urniku občasno tudi zelo utrujena. V stik pridem s seboj največkrat takrat, ko sem v naravi. Namreč, od sebe veliko pričakujem in zavedam se, da svojih pričakovanj ne morem vedno izpolniti. Jasno je, da si s takimi stvarmi povzročam stres in v teh trenutkih je zame pomembno, da sem sama, kajti na ta način lažje najdem pot do sebe in se po padcu poberem.«

Dokler ne pride do te ravni, da atletika postane njena edina življenjska izbira, ostaja Aneja na realnih tleh in vseeno razmišlja o kakšnih drugih možnih poteh. Glede na to, da obiskuje športni razred na 1. Gimnaziji v Celju, bo skoraj zagotovo nadaljevala s Fakulteto za šport, kajti nadvse si želi ostati del športa. Ne izključuje pa možnosti študija fizioterapije.

žž

Z razvojem ne želite prehitevati in na njem delate počasi.
»Res je. Ne želim pretiravati na nobenem področju, tudi s treningi, glede na to, da moje telo še vedno potrebuje počasen razvoj. Glede tega trenerju popolnoma zaupam in sledim njegovim navodilom. Zase pa moram poskrbeti tudi po napornih treningih in morebitnih poškodbah, zato takrat za prekrvavitev mišic uporabljam različno športno opremo od katerih mi trenutno najbolj pomaga masažni valjček, odličen športni pripomoček vrhunske znamke SKLZ.«

Aneja Simončič na prvo mesto postavlja sebe in svoje delo. Njena športna kariera je obetavna, mi pa ji želimo, da svoje zmogljivosti spravi na vrh, kjer bo zagotovo imela tudi podporo slovenskih navijačev.
Več o profesionalni športni opremi SKLZ si poglejte na povezavi www.sportnaoprema.si .

Intervju zapisala: Alenka Zapušek