Neverjetna zgodba hrvaškega atleta Marina Bloudeka vas bo ponovno spomnila na to, da za vsako težko preizkušnjo stoji dober razlog za še boljši začetek. Marino je po izjemno perspektivni nogometni karieri doživel zahteven zlom noge, ki mu je prekrižal vse plane. A Marino se je pobral in postal atlet, ki mu ni para. 
V ponos nam je, da vam lahko predstavimo prvi intervju Marina Bloudeka za slovenske medije. 
Marino, tvoja športna zgodba je zares neverjetna. Kot eden izmed najperspektivnejših mladih nogometašev si že celo prejemal ponudbe iz velikih klubov kot je Dinamo, a na koncu je huda poškodba poskrbela, da si v celoti opustil nogomet. Kako danes gledaš na to obdobje?

Marino: Res je, lahko bi rekli tako. Z očetom sva z nekaj nogometnimi žogami in koordinacijsko lestvijo delala čudeže. Pozvali so me tudi v reprezentanco, za katero pa zaradi zloma noge nisem nikoli zaigral. Nato sem dobil še ponudbe iz nogometnih akademij Arsenala in Dinama, kar pa sem tudi na koncu odklonil. Bil sem premlad za takšne odločitve. Obdobje rehabilitacije poškodbe je potekalo izjemno dobro, niti zdravniki niso mogli verjeti kako hitro napredujem. V tem obdobju je moj osnovnošolski učitelj za športno vzgojo dejal, da se naj preizkusim v atletiki. Res sem se nato udeležil državnega tekmovanja, kjer sem dosegel izjemno dober rezultat, zaradi katerega so bi ponudili tudi mesto v reprezentanci. Ponovno sem v položaju, ki sem si ga vedno želel – da zastopam barve Hrvaške. Sledil je reprezentančni nastop v Mariboru, kjer sem po dveh mesecih treninga osvojil tretje mesto. Nadaljeval sem s treningi in naslednje leto nasopil na EYOF-u (European Youth Olimpic Festival), od koder sem se vrnil z zlatom. Takrat sem se zavestno odločil, da ostanem v atletiki. 

Pravijo, da nam je usoda zapisana ob rojstvu. Misliš, da je ti je ta poškodba bila namenjena, da se je na koncu vse tako izteklo, kot se je?

 

Marino: Se strinjam, vendar sem že od nekdaj zastopal osnovno šolo tako na atletskih tekmovajih in se hkrati popolnoma posvečal nogometu, ki sem ga naravnost oboževal. Nikoli si nisem predstavljal, da bi lahko prišel tako daleč v atletiki – iskreno me sprva ni niti zanimala. Ko pa sem začel s treniranjem atletike, sem na nogomet popolnoma pozabil. Zaljubil sem se v to “kraljico” vseh šp

ortov. 

Kako se spominjš mesecev, ko ti je poškodba preprečevala, da bi aktivno treniral?

Marino: Ti meseci so bili daleč najtežji v mojem življenju. A hkrati sem prav takrat bil najbolj motiviran. Tako zelo sem si želel vrniti na nogometne zelenice, a glej ga zlomka, no koncu sem pristal v atletiki. Še danes se naježim ko vidim nekoga na berglah, saj se takoj zavem, kako je ta usodna poškodba vplivala na moje življenje. 

V katerem trenutku je nato padla odločitev, da popolnoma opustiš nogomet?

Marino: Odločitev je padla, ko je moj sedajšnji trener prišel v službo k mojima staršema in ju nagovarjal, da me naj vpišeta a atletski klub. Nekako smo ščasoma pristali, čeprav ne s prevelikim navdušenjem. Danes pa se vsak dan zbujam hvaležen za to odločitev, saj sem v teh treh letih, odkar se posvečam atletiki, najsrečnejši človek na svetu.

Kako pa je vse to doživljala tvoja družina? Kolikor mi je znano, sta tako oče, kot tudi dedek zaprisežena nogometaša … 

Marino: Očetu je zagotovo bilo najtežje. Strašno mu je bilo žal, da se je to zgodilo in če ne bi bilo njega in njegove podpore, se verjetno ne bi nikoli vrnil v takšno formo. Čeprav se je tudi on v mladosti veliko posvečal nogometu me je popolnoma podprl tudi pri odločitvi, da se zavežem atletiki. Pravi, da je to precej bolje, saj mi nihče ne more zlomiti noge (smeh). Sicer pa sem izjemno hvaležen za podporo svojih staršev, ki sta zagotovo moja največja fana. 

Kako pa je nato v zgodbo vskočila atletika?

Marino: Atletika je vskočila popolnoma nepričakovano. Trener je v meni videl talent, kar je dopovedal tudi mojim staršem in tako se je pričela moja atletska pot. Seveda brez trenerjeve izjemne strategije ne bi šlo, rezultat se je pokazal tudi na evropskem mladinskem prvenstvu na 800m. 

Kaj te je nadalje najbolj navdušilo za trening atletike?

Marino: Atletika me je najbolj navdušila zaradi dejstva, da si vedno odvisem le od sebe. Pred tabo je steza za tabo pa štoparica, ki meri tvojo usodo. Trik je v neštetih trenutkih odrekanja in pozitivnemu pogledu na svet. 

Brez težav lahko trdimo, da je odločitev za spremembo športa bila prava. Pa se kdaj še zatoži po nogometu?

Marino: Ko sem se enkrat odločil za atletiko, niti pomislil nisem več na nogomet. Pogrešam le svojo ekipo in kolege, ki sem jih imel v nogometu. Odkar sem prenehal s treningi nogometa nisem pogledal niti ene tekme Lige prvakov, spremljam samo reprezentančne tekme. 

Kaj ti danes predstavlja atletika?

Marino: Atletike nikoli poprej nisem jemal preveč resno. Odkar pa jo treniram, sem spoznal, da je to zares kraljica športov. Vse izhaja iz njenih osnov, tudi dober nogometaš mora biti v prvi vrsti dober atlet. Nikoli si nisem mislil, kako kompleksen šport je atletika, zato se vsak dan naučim kaj novega. 

Nam lahko na kratko opišeš svojo pot do osvojitve naslova Evropskega prvaka na 800m?

Marino: Na Evropsko prvenstvo sem prišel z 9. časom. Po polfinalnem teku sva bila prepričana, da sem zmožen teči za medaljo. Finalna tekma je pokazala svoje in dal sem vse od sebe. Pred finalom sem si le še dejal: “Ti fantje niso celo leto jedli železa, da bi lahko bili nepremagljivi. Pokažimo jim, zakaj smo se pripravljali!” Po tem je bilo vse mogoče  

Nekje sem prebrala, da najraje treniraš v lokalnem parku. Kakšna je tvoj filozofija treniranja? 

Marino: Res je. Na žalost nimam nikjer v bližini prave atletske steze. Najbiljižja je v Osjeku, ki pa je od mojega doma oddaljen dobri dve uri. Zato smo v mestnem parku uredili stezico, dolgo malo več kot 800m, ki mi popolnoma zadostuje za treninge. Ogromno mi prav tako pomeni podpora ljudi, ki je zares izjemna. Z velikim veseljem tudi promoviram moje mesto – Virovitico. Zavedam pa se tudi, da bom slej kot prej moral oditi in se posvetiti atletiki v treningu bolj prijaznih okoliščinah. 

Za uspeh več kot očitno niso vedno nujni optimalni pogoji za trening, temveč le neizmerna volja in motivacija. Kaj je tisto, kar tebe najbolj motivira?

Marino: Najbolj me motivirajo moji rezultati. Vedno želim biti še boljši, teči še hitreje. Veliko motivacijo mi pomenijo tudi trenutki, ko vidim, kako so name ponosni moji starši, sošolci, moje mesto. Vesel sem, da živim v majhnem mestu, kjer vsakdo pozna vsakega. Kljub temu, da nimam niti enega sponzorja mi podpora lokalnega okolja pomeni prav toliko. 

Za na konec pa je zagotovo na mestu še vprašanje o tvojih načrtih za prihodnost. Katere lovorike so še na tvoje “to win” seznamu? 

Marino: Vedno gledam in postavljam cilje le za eno sezono vnaprej. Trenutno se osredotočamo na normo za Evropsko prvenstvo za člane v Berlinu in ciljamo na finale na Svetovnem mladinskem prvenstvu na Finskem. Upam, da se bo vse izteklo po planih. 

Intervju zapisala: Špela Terglav