Ko je govora o kondicijskem treniranju profesionalnih športnikov, pri naših sosedih težko najdemo bolj kompetentno osebo od Marina Bašića. Marino je lastnik fitnes centra Basic Gym One, “meke” treniranja vrhunskih športnikov na Hrvaškem. Je urednik fitness rubrike hrvaškega Men’s Healtha, predavatelj na Kineziološki fakulteti v Zagrebu in soustvarjalec več desetih portalov na temo fitnesa, zdravja in treniranja. V intervjuju Marino razkriva številne nasvete, kako postati uspešen trener in živeti svoje sanje!

Marino, v vaši zavidljivi karieri tem za pogovor ne zmanjka. Zanimajo me vaši začetki. Ste že iz otroštva sanjali o takšnem življenju, ki ga živite danes?

Marino: Rojen sem bil v manjšem mestecu, kjer ni bilo veliko možnosti za ukvarjanje s kakšnim športom, zato sem pač pričel trenirati sam. Pri 13. sem začel trenirati nogomet v lokalnem klubu. Ko sem dopolnil 18 sem treniral že svojega mlajšega brata, ki je pri 17-ih prišel v Hrvaško reprezentanco in bil tudi na svetovnem prvenstvu. Skratka, že od nekdaj sem si želel trenirati samega sebe in tudi druge, tako da sem večino svojega denarja namenil za nakup knjig na tematiko športnega treniranja. Že v srednji šoli sem tako prebral večino knjig fakultetne stopnje, nato pa sem šolanje nadaljeval na Kineziološki fakulteti. Po dokončani fakulteti sem delal v prijateljevi telovadnici v Zagrebu, ki mi jo je kasneje prepustil v vodenje. Po sedmih letih pa se je pokazala priložnost za večji prostor, v katerem sedaj že 4 leta deluje Basic Gym. Moja želja je še vedno trenirati tako športnike kot rekreativce, le da jim sedaj lahko ponudimo tudi skupinske vadbe. Še vedno delujem tudi kot predavatelj na Kineziološki fakulteti, prav tako v najrazličnejših fitnesih predavam svoje seminarje na temo Bodyweighta in podobnih treningov. Izdal sem knjigo ”Do mišic brez uteži”, poleg tega pa sem tudi urednih fitnesa pri Men’s Health, kmalu pa bo izšla tudi moja nova knjiga Basic traning for life, ki zajema skupek mojih aktualnih treningov.

Kdaj ste začutili, da boste svojo kariero v popolnosti posvetili športu? 

Marino: Že od ranega otroštva me je privlačil ne le šport, temveč tudi ključne sposobnosti športnikov tj. hitrost, moč, vzdržljivost … Svojo športno kariero sem pričel v nogometu, vendar sem vedno interes kazal tudi za druge športe. Pri vsem tem pa sem zares užival v kondicijski pripravi športnika in kako le-to izpopolnjevati. Na to temo sem prebral nešteto strokovnih člankov in literature in lahko trdim, da je ravno to znanje imelo ključno vlogo pri tem, da sem danes tu, kjer sem.

Po diplomi ste na Kineziološki fakulteti opravljali delo asistenta. Ste zadovoljni s prihajajočo generacijo kineziologov? 

Marino: Zelo dobro vprašanje. V današnjem času smo priča poplavi takšnih in drugačnih osebnih trenerjev, ki se promovirajo preko družbenih medijev. Na koncu koncev pa sta pomembna le dva dejavnika: znanje in kvaliteta. Ko opazujem prihodnjo generacijo, lahko takoj opazim nekaj mladih, ki bodo postali zares dobri trenerji, in tudi precej takšnih, ki jih to delo sploh ne zanima. Tistim, ki želijo v tem poslu uspeti, želim dati nasvet. Najpomembnejša je mentaliteta vseživljenskega učenja. Ko končate fakulteto, ali katerokoli drugo vrsto izobraževanja je najpomembnejše, da svoje znanje širite na raznih seminarjih, berete knjige in date vse od sebe, da postanete zares dobri trenerji. Seveda pa je potrebne tudi mnogo prakse!

 

Veliko časa posvečate izobraževanju drugih. Radi pišete? Zasledila sem namreč, da pišete blog za kar nekaj spletnih portalov. 

Marino: V veliko čast mi je, da lahko svoje znanje in izkušnje predajam ljudem kot fitness urednik hrvaškega Men’s Healtha. Pisati za njih si jemljem v čast in veselje. Pišem tudi vsebine za portal Building Body in še za nekaj drugih portalov na temo fitnesa, zdravja, treninga in športa na splošno. V vlogi pisca zares uživam, saj svoje znanje ne želim omejiti le nase, temveč ga želim podeliti s čim večjo množico ljubiteljev športa.

 

Ali vam je ljubše izobraževanje v živo? 

Marino: Nedvomno ima predavanje v živo svoj čar. Energija, ki nastaja, ko se v istem prostoru znajdejo športni entuziasti, je neverjetna! Všeč mi je, da lahko na predavanjih dam učencem še več, saj iz mene “izvlečejo” tudi tiste podrobnosti, ki jih sicer mogoče ne bi omenil.

 

Koliko je po vašem mnenju pomembna formalna izobrazba in koliko neformalna? 

Marino: Zanimivo je, da pri tej debati ponavadi naletimo na problem. Tisti, ki so dokončali formalno izobrazbo, ponavadi menijo, da neformalne ne portrebujejo. Jaz pa sem mnenja, da je najboljša kombinacija oboje – tako formalne, kot tudi neformalne izobrazbe. Kot sem že poprej dejal, če želimo zares uspeti kot dobri trenerji, se ključ skriva v vseživljenskem učenju!

Kako izgleda vaš povprečen dan? 

Marino: Moj dan se navadno vrti okoli treningov. Dvorana je odprta od 7.00 do 12.00 in od 16.00 do 22.00. Dopoldne imam nekaj treningov, potem imam pavzo za kosilo in sestanke, popoldne pa nadaljujem s treningi. Seveda se vmes zvrstijo še številna predavanja za člane in trenerje, prosti čas pa namenjam za pisanje, planiranje treningov, pripravo na seminarje, skratka, vedno počnem kaj, kar je povezano s športom. Moj vsakdanjik je fleksibilen, a hkrati vedno natrpan z obveznostmi.

 

Zasledila sem tudi, da veliko časa posvečate motivacijskim knjigam. Kako vam te pomagajo v kariernem smislu? 

Marino: Ogromno. Mislim, da je ravno tu največji razkorak med povprečnim in velikim trenerjem. Če imate znanje, a v ljudeh ne zmorete prižgati iskrice, da dobijo energijo, ne boste nikoli zares uspešni. Ker je ljudem pomembnejše to, da vam je mar za njih, četudi niste edukacijsko preveč podkovani. Seveda pa nikakor ne smete ljudi motivirati za pot, po kateri jih ne boste znali pravilno usmerjati.

Na katero lovoriko v svoji karieri ste najbolj ponosni?

Marino: Svojevrstna lovorika so vsi športniki, s katerimi sem sodeloval, ne glede na to, ali igrajo v prvi ali tretji ligi. Vsak izmed njih me je po svoje izoblikoval v trenerja, kakršen sem danes. Seveda sem ponosen na rezultate, ki so odraz neizmernega truda, kot je npr. osvojitev Junior Grand Slama z Bornom Ćorićem. Med drugimi še vedno zelo dobro sodelujem s Filipom Zubčićem, izpostavil pa bi tudi brata Sinković, ki sta osvojila olimpijsko zlato.

 

Kdo vas je do danes najbolj impresioniral v kariernem smislu? 

Marino: Menim, da mora vsakdo imeti mentorja in pravijo, da se mentor pojavi, ko je učenec pripravljen. Zadnjih nekaj let si lahko za svojega mentorja štejem Steva Maxwella, ki ima 64 let in je po mojem mnenju v svetovnem vrhu med trenerji. Potuje po celem svetu in vsako leto pride predavati tudi k nam. Večkrat sem že dobil priložnost, da mu na predavanjih tudi asistiram in tako pridobivam nenadomestljive izkušnje.

Intervju zapisala: Špela Terglav