Robert Renner je pri 23-ih eden izmed najuspešnejših slovenskih atletov. Lahko bi dejali, da je prav lansko leto bilo zanj prelomno. Po odličnem nastopu na Evropskem prvenstvu v Amsterdamu, ko se je s prepričljivim nastopom domov vrnil z bronasto medaljo, je sledil še težko pričakovani nastop na Olimpijskih igrah v Riu. Tam se ni dokazal v tolikšni meri, kot je sprva upal, vendar ga to še zdaleč ni ustavilo. Po menjavi trenerja pred začetkom sezone, je pripravljen, da ponovno dokaže svojo nesporno dominanco v svetu skoka s palico. 

Robert, začenjamo z laskavo temo, tvojo zmagoslavno titulo kot najuspešnejši atlet leta. Kaj ti to pomeni po sezoni, kot je bila lanska?

Robert: Pomeni mi izjemno veliko. Že drugo leto zapored sem postal atlet leta v članski kategoriji. Morda zmaga ni bila tako prepričjiva kot lanska, je pa zato zagotovo še slajša. 

V Amsterdamu so priložnosti bile na tvoji strani. Si pričakoval takšen razplet?

Robert: Nekje v sebi sem si seveda tak rezultat želel, nikakor pa ga nisem nikoli napovedoval na glas. Vedel sem, da pogoji ne bodo dobri, po kvalifikacijah pa sem izkoristil priložnost, da nekako nisem imel toliko težav, kot ostali tekmovalci. Če danes pogledam za nazaj, lahko rečem, da sem imel tudi precej možnosti za osvojitev naslova prvaka, vendar je seveda tudi tretje mesto več kot zadovoljivo.

Kako si po Amsterdamu načrtoval svojo pot v Rio? 

Robert: Pred sezono sem sanjal le o Riu. Evropsko prvenstvo mi je pomenilo vmesno točko, uvod v Olimpijske igre, na katere sem stavil. Zadal sem si preboj v finale, kar na koncu nisem uspel uresničiti, zato sem iz Ria prišel precej razočaran. Pravzaprav nikoli v karieri nisem doživel večjega razočaranja kot na OI. Ko sedaj razmišljam in iščem vzroke za ta neuspeh, se slej kot prej vrnem v Amsterdam in na osvojeno medaljo. Ampak če bi vedel, kakšen bo razplet sezone, bi zagotovo podpisal – medalja je le medalja. 

Rio 2016 je nekakšen “dream-come-true” za atleta tvojih let. Si tudi sam to tako doživljal? 

Robert: Cilj je bil finale. Uvrstiti se med 12 najboljših na svetu. Ker tega nisem uspel osvojiti je seveda sledilo razočaranje, vendar na koncu dneva vem, da imam pred sabo še dovolj časa za izpopolnjevanje. Najugodnejša leta za doseganje rezultatov so pri skoku s palico med 25 in 30 leti. Čeprav – trenutni olimpijski prvak je star komaj 23 let. Želim reči, ni pravila ali recepra, po katerem bi lahko vedel, da so uspehi zagotovljeni. 

Lani si prekinil dolgoletno sodelovanje s svojim trenerjem. Kako si začel novo sezono in kakšna so pričalovanja za letos? 

Robert: Res je. Lani sem prenehal sodelovati s svojim dosedanjim trenerjem Milanom Kranjcem, ki me je treniral 10 let, praktično že od samega začetka. Z novo sezono pa sem se povezal z Draganom Despotovićem, s katerim sva se dobro ujela. 

Če se vrneva še na začetke tvoje kariere … Kaj te je spodbudilo, da si se odločil ravno za to disciplino? 

Robert: Oče je prav tako v mladosti bil atlet in spomnim se, ko sem ga opazoval na eni izmed tekem skoka s palico. Takrat sem si dejal, da tudi sam želim nekoč to početi in tako sem pristal tu, kjer sem danes. Ko sem bil za treniranje še premlad, sem prosti čas preživljal skakajoč z bambusovimi palicami na domačem vrtu. (smeh)

Za vsakim uspešnim športnikom ponavadi stoji še nekdo – punca, družina, klub … Kdo pa je tvoja največja opora?

Robert: Družina mi zares brezpogojno stoji ob strani v vsakem trenutku. Kot sem že omenil, je oče prav tako bil atlet, zato se za ta šport še toliko bolj zanima. Poleg tega je bil dostikrat tudi sam prisoten na treningih, tako da lahko rečem, da je tudi on veliko doprinesel k mojemu razvoju. Veliko mi pomeni, da me starša tako spremljata, lansko leto sta me celo prišla gledati v Rio. 

Te poleg družine motivira še kdo? Morda kakšen idol?

Robert: Kot otrok sem vedno občudoval Sergeja Bubka, ki je bil takrat še svetovni rekorder. Danes lahko rečem, da nimam dotičnega idola, je pa res, da pozorno spremljam vse vodilne v moji disciplini in se od njih skušam naučiti največ. 

Intervju zapisala: Špela Terglav