Rok Drakšič, ki ga kar vsi najraje kličemo kar Roki, je svojevrsten fenomen v svetu juda. Osvojil je praktično vse, kar se osvojiti da, vendar hkrati ohranil integriteto, srčnost, iskrenost in izjemen čut do sočloveka. Judo je tudi sicer poznan kot šport, v katerem uspejo le najbolj disciplinirani in s trenerjem kot je Marjan Fabjan so disciplina in ostale ključne življenske vrednote osnova za delovanje in napredovanje. 

Od avgustovskih Olimpijskih grah v Riu, na katerih smo navijali tudi za Rokija, je preteklo že nekaj mesecev. V pogovoru je spregovoril o neprijetnih trenutkih in spominih po usodni tekmi ter odgovoril tudi na vprašanje, ali že razmišlja o koncu kariere. Vse odgovore najdete v spodnjem intervjuju!

Rok, za vami so, za nas navadne smrtnike, nepredstavljivi meseci treningov, ki so se zaokrožili na OI v Riu de Janeiru. Seveda nas vse zanima, kakšne spomine ste prinesli domov? 

Rok: Po koncu prejšnjih OI v Londonu sem se pričel pripravljati za letošnje. OI so dogodek, na katerega se pripravljaš 4 leta. Je pa judo specifičen tudi zato, ker nekoliko sreče vseeno potrebuješ – od vrhunskega trenerja, do popolnih pogojev za trening. Vsakdo, ki nas gleda na OI ali na katerikoli tekmi, si ne predstavlja naporov in truda ter navsezadje spleta okoliščin, ki nas popeljejo do tja. Jaz sem dal vse to skozi in sem tukaj, kjer sem. Je pa res, da je judo tudi precej nepredvidljiv šport.  

Kako ste doživljali letošnji nastop na OI? Kaj vam je rojilo po glavi pred borbo? 

Rok: V primerjavi s prejšnjima olimpijskima igrama, ko sem pred tekmami imel kar nekaj treme, sem se v Rio odpravil precej bolj suvereno. Res pa je, da v judu štejejo sekunde in prav sekunda, ali pa še to ne, nepazljivosti me je stala zmage. Dobil sem tudi precej neugodnega tekmeca – Izraelca, ki je tudi evropski prvak. Vseskozi sem ga dobro kontroliral, dokler ni prišlo do trenutka nepazljivosti. In potem se je borba končala v njegov prid. Ko sem kasneje razmišljal, sem na te OI mogoče prišel kar preveč hladno, kakšna dodatna motivacija bi verjeno prav prišla. 

Kakšna občutja pa so vas preplavila po borbi?

Rok: Mogoče si marsikdo ne more predstavljati, ampak zame je poraz pomenil kar velik šok. V nekaterih športih je tako, da tudi tisti, ki se uspe uvrstiti na OI, mogoče že vnaprej ve, da nima možnosti za osvojitev medalje, pri nas pa je ravno obratno. V judu z izjemo tistih, ki pridejo s povabilom, ni skoraj nikogar, ki bi ga lahko odpisal. In četudi tega ne razglašamo na glas, gremo tja po medaljo, zato je razočaranje bilo kar prisotno. Kljub temu pa se s tem svet ne konča in življenje teče dalje. 

Vstopate v zrela leta športnikove kariere. Kako se vaši treningi razlikujejo v primerjavi s treningi pred desetimi leti?

Rok: Ja, razlika je kar očitna. Če sem bil pred desetimi leti mlad in nor, sem danes star in premišljen (smeh). Vsak gib, vsaka tehnika je namenska in dobro premišljena, včasih že kaj narediš kar instinktivno. Logično je, da se tudi kot športnik vseskozi razvijaš in razlika izpred desetih let je več kot očitna.   

Kako izgledajo vaše psihične priprave na borbo? Vam kdo pri tem pomaga?

Rok: Seveda je tudi v judu psihična priprava zelo pomembna. Poznam ogromno izjemno dobrih judoistov, ki so na treningih pokazali neverjetno dobro borbo, ki pa je žal niso znali projecirati na tekmah. Judo je kontaktni šport, nasprotnika gledaš v oči in to je za nekatere lahko precejšen problem. Če želiš biti vrhunski športnik, moraš to sprejeti in obrniti v svoj prid, noben psiholog te ne more pripraviti na to. Mnogo judoistov tega ni zmoglo in žal jim zato tudi ni uspelo. Sam sem se v neki točki vprašal, kaj zame pomeni judo in ko sem ga sprejel kot način življenja, kot delo in ne kot igro, se temu podredijo vsi treningi in vsa občutja. Je pa res, da vsi začnemo s treningi z namenom neke zabave in včasih tudi preresnost ni dobra.

Ob pogledu na izjemen seznam uspehov in osvojenih titul, kaj vam predstavlja še izziv?

Rok: Naslednje leto me čaka svetovno prvenstvo v Budimpešti, ki je tudi moje srečno mesto, saj sem tam že osvojil naslov evropskega prvaka. O tem, ali se bom udeležil naslednjih OI, še nisem konkretno razmišljal, saj ne želim česa obljubiti, nato pa si vmes zopet premisliti. Sem takšen človek, ki se drži obljub, še posebej tistih, ki si jih dam sam sebi. 

Kaj pa po končani karieri? Vam je kakšna misel ušla že onkraj vsakodnevnih treningov in življenja, ki se vrti le okoli juda?

Rok: Seveda sem razmišljal tudi o tem. Še posebej po OI, sem se vprašal kam naprej. Zagotovo treniral še bom, pustil pa si bom tudi nekaj časa za premislek. 

Intervju zapisala: Špela Terglav