V času, ko je t. i. “kvazi trenerjev” vse več, je pomembno, da oseba, ki si želi dobrega in sposobnega osebnega trenerja, pozna vsaj nekaj osnovnih karakteristik le-tega. Zagotovo je eden izmed boljših v Sloveniji Robert Brožič, ki je svoje znanje nabiral s pridobitvijo številnih licenc, med drugim tudi AFP licence. Svojevrsten preboj je dosegel, ko se je odločil za izobraževanje pri hrvaškem snovalcu sistema Hard Body Training Tomislavom Dolušićem, s katerim smo intervju že objavili! Robi bo v prihodnosti v Sloveniji tudi sam pričel s izvajanjem programov #HardBodyTraining, zato pri pogovoru o njegovi karieri zanimivih odgovorov zagotovo ni manjkalo!

robi4

Robi, v okolici Ilirske Bistrice si vsem dobro poznan predvsem kot eden izmed najboljših osebnih trenerjev. Verjamem, da ljubezen do športa gojiš že od otroštva. Kako se je pričela tvoja športna pot?

Robi: Res je, že celotno osnovno šolo sem igral košarko. V srednji šoli sem se začel ukvarjati s fitnesom. Ko sem pričel s službo v policiji, pri 19. letih, sem se zaljubil v borilne veščine in začel s kickboxingom – tekmovalno, najprej light kontakt, nato po K-1 pravilih. Ljubiteljsko sem ob kickboxingu treniral tudi jujitsu. Seveda sem ob vsem tem venomer treniral tudi v fitnesu, na prostem … Skratka, moral sem migati!

Po tem, ko si se odločil končati kariero kot policist, si se popolnoma posvetil osebnemu trenerstvu. Kakšne treninge ponujaš, da ljudje čakajo v vrsti zate?

Robi: V Ilirski Bistrici sem trener kickboxinga pri KBV Samurai, ki ga je ustanovil je Denis Chorchyp. Izvajam tudi zasebne kickboxing treninge. Sicer sem opravil licenco  AFP in tako tudi uradno postal osebni trener. V ponos pa mi je, da sodelujem tudi z ekipo Hard Body sistema, ki je na Hrvaškem povročil pravo revolucijo na področju osebnega trenerstva. V veselje mi je, da bom v prihodnje začel na našem koncu izvajati tudi njihove treninge.

robi2

Poplava osebnih trenerjev je dandanes že nekaj vsakdanjega … Kakšen mora biti po tvojih standardih dober osebni trener?

Robi: Predvsem se mi zdi, da moraš neprestano vlagati v znanje, saj kot pravijo, se učimo celo življenje in to velja tudi pri trenerstvu. Velikokrat se sam na primer marsikaj naučim od otrok, ko jih treniram in opazujem. Predvsem se pa držim tega, da rad preizkušam nove stvari in ne verjamem temu, kar je napisano, dokler ne poizkusim. Pri AFP tečaju mi je bilo zelo všeč to, da se preko funkcionalne anatomije človeškega telesa naučiš sestavljati vaje oziroma treninge. Če razumeš gibalne vzorce, kaj se dogaja v človeškem telesu pri vadbi, z lahkoto sestaviš dober in zanimiv trening za vadečega. Vsak vadeči je drugačen in vsakemu se moraš posebej posvetiti, ugotavljati njegove potrebe, cilje in spremljati njegov napredek, da lahko sproti korigiraš tisto, kar se da izboljšati. Predvsem pa neprestano ponavljam, da je zdravje (pri treningu in nasploh) na prvem mestu. Izgled naj bo samo stranski učinek dobrega treninga in zdrave prehrane.

S čim najbolj presenetiš vadečega? Kakšen pristop uporabljaš pri treniranju?

Robi: Pri mojih treningih ni nikoli dolgčas. Vedno se trudim narediti zanimiv in razgiban trening. Vadeče marsikdaj preizkusim, ko se tega niti ne zavedajo in jim nato tudi razložim na kaj naj bodo pozorni in kje lahko pripazijo na svoje zdravje. Zagovarjam to, da moramo izvajati vse vrste treningov, tako aerobne, anaerobne in treninge gibljivosti. Velik poudarek dam tudi na pravilno ogrevanje pred treningom in ohlajanje, ter raztezanje po treningu, saj to prepreči marsikatero poškodbo. Seveda je zelo pomemben tudi osebni stik. Vedno se skušam približati njihovemu načinu delovanja, vendar hkrati posrbim, da nikoli ne zaspijo v svoji coni udobja. 

robi5

Če zaokroživa tvojo zgodbo … Kje v tvojem življenju ima mesto šport?

Robi: Odkar vem zase, mi šport predstavlja način življenja. Ne predstavljam si življenja, ne da bi se vsakodnevno gibal in treniral. Enostavno uživam v gibanju in to prenašam tudi na svoje stranke. Dobro pripravljeno telo nam olajša vsakdanja opravila. Tako bi lahko rekel, da je šport zame tako hobi kot poklic. Spomnim se, ko sem se vozil v Trst na treninge kickboxa in je čez nekaj časa vožnja že postala precej naporni del vsakdana. Razmišljal sem “Ali mi je tega zares treba?” No, že čez pol ure, ko sem prispel na trening, mi je odgovor bil serviran na pladnju … 

Intervju zapisala: Špela Terglav