Maja Mihalinec je vsem dobro poznana kot uspešna atletinja, ki bo letos barve Slovenije zastopala na OI v Riu. Mnogi pa ne vedo, da je za njo trnova pot, ki jo je pripeljala do sedanjih uspehov. Med študijem v Ameriki jo je doletela avtoimuna bolezen ščitnice, ki ji je za eno leto onemogočila tekmovanja. Po uspešnem zaključku študija – pridobila je namreč kar dve diplomi iz komunikologije in španščine – pa se je v Sloveniji popolnoma posvetila atletiki in voilà rezultati so tu!

IMG_9844

Maja tvoji športni začetki segajo v odbojko, tudi starša sta nekdanja profesionalna odbojkaša. Kako to, da si kljub temu prestopila v atletiko?

Maja: Res je, začela sem z odbojko, vendar ne ker bi me starša v to silila, ampak sem zares uživala v igri. Proti koncu osnovne šole pa sem pri testiranjih v šprintu prehitela vse fante in tedanji učitelj športne vzgoje mi je predlagal, da opravim kakšen trening na stadionu. In tako se je pričelo … Sicer sem po tem eno leto trenirala še oba športa, vendar sem se kaj kmalu popolnoma posvetila atletiki. Pritegnila me je super ekipa in športni odnos, h kateremu so nas že takrat navajali. Pa seveda tudi občutek individualnosti, saj pri odbojki nisi odvisen le od svoje igre. 

Pa tudi rezultati so bili že na samem začetku izjemni, kajne?

Maja: Ja, v atletiki sem že na začetku videla in dobila občutek, da zares lahko nekaj dosežem. In ta občutek, povezan z občutkom individualnosti mi je pomagal pri odločitvi, da je atletika pravi šport zame. Poleg tega mi je ustrezala diciplina, ki so jo od nas zahtevali trenerji, saj sem tega bila vajena že od doma.

IMG_9858

Po uspešno končani srednji šoli si študij nadaljevala v Ameriki, kjer si živela pet let. Kako ocenjuješ prisop k treningu v Ameriki v primerjavi s Slovenijo?

Maja: Amerika je vendarle tako velika, da si v atletiki lahko privoščijo sistem, skozi katerega gremo vsi in na koncu pač ostanejo najboljši. Podobno je bilo tudi na univerzi. Treniral me je trener, ki je v preteklosti treniral tudi Tysona Gaya, tako da je izkušnje nedvomno imel. Problem je bil le v tem, da vsakemu atletu pač ne ustrezajo vse vrste treningov in meni očitno njegov način ni ustrezal. Je pa res, da sem ves čas bivanja v Ameriki dosegala rezultate, ki so bili tik pod tistimi, s katerimi sem se tja odpravila, torej pretirano nazadovala nisem. Tudi to je bilo pomembno, da sem po vrnitvi v Slovenijo lahko nadaljevala z atletsko kariero. 

Dostikrat se zgodi, da atleti na študiju v Ameriki nazadujejo z rezultati. Kaj misliš, da botruje temu?

Maja: Nikakor tega ne bi posploševala na vse atlete, dosti jih tudi napreduje npr. Tina Šutej je v Ameriki dosegala najboljše rezultate. Veliko je odvisno tudi od sreče — kakšnega trenerja dobiš, v kateri fazi kariere se odpraviš tja ipd. Sama sem v Ameriki imela kar nekaj zdravstvenih težav, vendar isto bi lahko bilo v Sloveniji. Skratka posploševanje je nesmiselno. Je pa res, da nas je takrat dosti šlo v Ameriko, v atletiki pa nas je ostalo sedaj manj – vendar še enkrat, ne moremo vedeti, da bi bilo drugače, če bi takrat ostali doma.

IMG_9823

Ne moreva mimo tvoje bolezni ščitnice, ki te je doletela v Ameriki. Kako je to vplivalo na tvojo nadaljno kariero?

Maja: Vzrokov za to bolezen je lahko več – od menjave okolja do napornega urnika. Imela sem srečo, da sem veselje našla tudi v PR-ju in dosti sem tam tudi delala. Tako sem to tudi malo odmislila, saj sem vedela, da če mi v atletiki ne bo uspelo, lahko kariero ustvarim tudi drugje. Na to tudi nikoli nisem gledala kot na katastrofo, zavedala sem se, da so slabši rezultati posledica ščitnice in ne mene. Ko sem nato prišla domov, sem se odločila, da bom iz atletike iztisnila vse, kar je mogoče in to mi tudi uspeva. Po prihodu domov mi je tudi ta bolezen, ki mi je v Ameriki onemogočala popolne treninge, dala zagon, da se dokažem, saj sem čutila, da lahko zmorem veliko več. 

Če se sedaj osredotočima na tvojo kariero v atletiki. Zdi se, kot da živis svoje sanje, uspehi se kopičijo iz dneva v dan. Kaj se ti je poklopilo, da sedaj dosegaš takšne uspehe?

Maja: Predvsem to, da so se prenehale težave s ščitnico – čudežno, ko sem prišla v Slovenijo (smeh). No, seveda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da sem se 100% posvetila le atletiki, poleg tega sem se izjemno dobro ujela s trenerjem v Sloveniji. Njegovi treningi mi zelo ustrezajo in komunikacija med nama zares dobro deluje, saj se o vsaki strategiji dobro pogovorima in skupaj sprejmeva odločitev. Celoten pristop k treniranju je bolj profesionalen, kot v Ameriki. 

IMG_9828

Na koncu spregovorima še o OI – kako se počutis ob misli nanje? 

Maja: Ko sem lani izpolnila normo, je v prvem planu bilo SP v Pekingu, nato je svetovno v dvorani, sedaj evropsko prvenstvo, tako da do olimpijskih iger še nekako nisem prišla. Ampak seveda olimpijske igre so vseskozi v podzavesti in včasih je to dodatna motivacija, spet drugič  pa dodatno breme. Motivacija je tako velika, da že ob manjšem nazadovanju nastopi panika, ampak se seveda vedno nato vse postavi na svoje mesto in nestrpno že čakam, da se odpravim v Rio. 

Maja je nedavno postala tudi ambasadorka blagovne znamke SKLZ, ki jo spremlja pri pripravah na žlahtne olimpijske igre. Tudi mi smo navdušeni nad njenimi dosežki in že odštevamo tedne do njenega nastopa v Riu!

Intervju zapisala: Špela Terglav