Matija Šestak. Ko slišimo ta priimek nam misli najprej pobegnejo v nedavno obdobje navijanja za uspehe Marije Šestak. Mnogi ne vedo, da sta Marija in Matija Šestak kariero ustvarila z roko v roki, saj je Matija njej partner tako v športu, kot tudi zasebno. Matija je barve slovenske zastave tudi sam zastopal kot tekač na 400m, med drugim smo zanj navijali na OI v Sydneyu in leta 2004 na OI v Atenah. Svoje znanje in bogate izkušnje je nato usmeril v trenerstvo svoje žene Marije … nadaljevanje zgodbe pa poznamo vsi! 

mses2

Matija, pred kratkih ste se vrnili iz JAR, kamor se s svojimi varovanci redno odpravljate na priprave. Kako se razlikujejo pogoji za treniranje tam v primerjavi s Slovenijo?

Matija: To je dobro vprašanje, vendar najboljši odgovor bi dobili, če bi se o tem prepričali sami. Pogoji v zimskem času so v Sloveniji slabi. Tako bo vse dokler ne bomo dobili namenske dvorane ali krožne steze. Do takrat bomo na priprave pač hodili v JAR ali drugam, kjer so primernejši pogoji za treniranje. Sicer pa, da malo orišem pogoje v katerih treniramo tam: na univerzi je travnat stadion, na katerem lahko treniramo v šprintarcah, vlečemo sani, skratka delamo kar želimo. Postavljen je tudi tartanski stadion. Ice-bath, savna, topli bazen za regeneracijo in zares dobro opremljen fitnes – vse nam je na voljo za dobre izvedbe treningov. Poleg tega se zaradi izjemne prijaznosti in strokovnosti osebja tja vedno znova radi vračamo.

Na kakšen način pristopite do treniranja atletov? Katere filozofije se držite pri trenerstvu?

Matija: Pri nas, predvsem v atletiki, je trenerstvo neurejeno, saj vsi želijo vse. Seveda, če želiš preživeti kot trener ne moreš vsakemu reči ne. Včasih sam sebe zalotim, da od svoje filozofije odstopam. V časih, ko je Marija še trenirala, sta organizacija in   osredotočenost bila lažja. Vedno se učim iz svojih napak – v svoji karieri sem jih naredil že mnogo, tudi, ko sva trenirala z Marijo. Pri treniranju potem izhajam iz tega, kar sem se naučil iz lastnih izkušenj. Dejstvo je, da sem najboljše rezultate delal takrat, ko sem bil redno zaposlen. Treniral sem 1x na dan in odtekel vse osebne rekorde. Ko sem dobil zaposlitev v vojski, sem pričel s treningi dvakrat dnevno. Zaradi preobremenjenosti so potem sledile poškodbe, denarja za vsakodnevne fizioterapije pa ni bilo.Trikrat se mi je poškodba pojavila pred pomembno tekmo, zato sem po končani karieri, ko sem pričel trenirati Marijo, dodobra razmislil o količini treninga. Odločil sem se, da napišem plan, v okviru katerega sva z Marijo trenirala enkrat dnevno – tudi na pripravah. Torej moja filozofija se glasi: drži se tistega, kar dela rezultat. Čista logika.

Pred nekaj leti ste dejali, da je Diamantna liga za Slovence skoraj nedosegljiva. Ste istega mnenja tudi danes?

Matija: Stara generacija se poslavlja, mlajša pa počasi prihaja v ospredje: Renner, Rudolf, Janežič in drugi so vsi potencialni kandidati za Diamantno ligo. Vendar ne glede na to, kako dobri so, imajo še vedno malo možnosti za Diamantno ligo, saj pri tem igrajo veliko vlogo menedžerji – ki pa v Sloveniji praktično nimamo. Trenutno, če nisi finalist svetovnega prvenstva, nastopa v Diamantni ligi ne moreš pričakovati. Pomembno pri tem pa je tudi, da si ustvariš ime – za to pa rabiš vsaj dve, tri sezone odličnih rezultatov.

mses4
Lahko kot dober poznavalec izpostavite nekaj, po vašem mnenju, največjih upov slovenske atletike?

Matija: Slovenske upe bi ločil na dva sklopa: mladi, ki so že uveljavljeni, to so: Renner, Janežič, Rudolf, Mišmaš (ne želim delati krivice, verjetno sem koga pozabil). Na drugi strani pa so mladi, ki še niso uveljavljeni. Na primer: Muhar Matija, ki sedaj študira v Ameriki, Lara Omerzu, Eva Mustar, Maja Pogorevc, ki je bila četrta na mladinskem evropskem prvenstvu in seveda še bi lahko našteval. Letos se nam je zgodilo, da so štirje perspektivni atleti odšli v Ameriko študirat in na žalost se mnogokrat zgodi, da tam ne dosegajo tako dobrih rezultatov.

Matija, z vašo ženo sta nepremagljivi par na atletskih stezah, sedaj pa se preizkušata v starševski vlogi. Sta tudi tu tako složna, kot na stadionu?

 

Matija: Uf, verjemite tudi tam nisva bila tako složna, kot se je sprva zdelo. Vedno prihaja do nesoglasij, na stadionu sicer nisva imela večjih problemov, vendar tudi to je del posla (smeh). Pri starševstvu pa sva složna pri večini stvari, čeprav moram priznati, večje zasluge gredo moji ženi. Sam sem zaradi treningov, priprav in drugih obveznosti dosti odsoten in večji del odgovornosti prevzame Marija. Tudi tukaj kdaj nazaj prileti kakšen bumerang …

mses3
Kakšne cilje si je zastavila Marija? Se želi vrniti na svojo zmagovalno pot?

Matija: Marija si močno želi in razmišlja o ponovni karieri. Mnogo ljudi pravi, koliko športnic se je po porodu uspešno vrnilo na stara pota uspeha, vendar se nihče ne vpraša kakšne mame so te ženske. Pri nama bi organizacija bila še toliko bolj zapletena, saj nimava v bližini nobenih sorodnikov, ki bi nama lahko pomagali usklajevati Marijino treniranje in varstvo najine hčere. Zato Marija večino dela postori dopoldne, saj se popoldne posveti starševstvu. Marija je realna in si ne dela iluzij, vendar enkrat si še želi doživeti olimpijske igre.

Kako z Marijo usklajujeta športno in zasebno življenje?

Matija: Ko je cela družina športna, tako kot je naša, ne obstaja ločnica med zasebnim in športnim življenjem. Ves naš svet se vrti okoli športa, kar se vidi tudi že pri otrocih. Ne vidiš kako se igra, temveč kako dober skok izvede (smeh).

 

Intervju zapisala: Špela Terglav