Posted on

Intervju z Miho Žgankom: Ko za odločitvijo stoji samodisciplina

Telesna vzgoja nas že v osnovni šoli pripravi na družbene vrednote in ena najpomembnejših je samodisciplina. Z njo se ne rodimo temveč se je naučimo. Ali so starši sami dovolj usmerjeni in vključeni v vzgojo svojih otrok pa se pokaže kasneje, ko otroci odrastejo in se postavijo na svojo življenjsko pot z lastnimi odločitvami. Ni čustev in ni nobenih zunanjih vplivov – pri samodisciplini gre zgolj za kontrolo nad samim seboj in zmožnost, da opravimo nalogo ne glede na notranji odpor.

Miha Žgank je 21-letni judoist, ki ima zavidljivo moč samokontrole in notranje discipline. V znanem celjskem Judo klubu Sankaku »Z’dežele« že štirinajsto leto zapored trenira in brez pomislekov sledi svoji viziji. Slabih sedem let je treniral tudi nogomet a ker so ga zaradi pomanjkanja časa in povečanih treningov starši postavili pred dejstvo, se je moral odločiti s čim bo nadaljeval. In odločil se je za judo, sistematično vadbo z golimi rokami, ki teži k doseganju notranjega miru.

Borilni šport kot je judo poleg drugih borilnih veščin zahteva veliko samokontrolo. Kaj je poleg tega razlog, da ste ostali v tem športu?
»Všeč mi je, ker je šport individualen. Bolje funkcioniram sam kot v ekipi, sploh, ko gre za odločanje. Namreč to je stvar, ki jo najraje opravim sam. V trenutku, ko sem se moral odločiti s čim bom nadaljeval, sem sprejel odločitev za profesionalizem. S tem mislim predvsem na ime kluba, ki je že takrat imelo večjo prepoznavnost, saj je JK Sankaku že takrat imel olimpijsko medaljo. Veliko mi pomeni, da sem del ugleda, saj mi to daje ne le možnost za uspeh, temveč tudi motivacijo za lasten dosežek.«

okt 2014-avg 2015 2089

Vztrajen in trmast karakter je mladega judoista, ki stvari zelo rad spelje do konca, pripeljalo do številnih dosežkov, ki pa do sedaj še niso ravno taki, kot bi si želel. Seveda to še zdaleč ne pomeni, da z njimi ni zadovoljen. V kategoriji do 90 kg je do sedaj nekajkrat dosegel tretje mesto. Prvič na evropskem prvenstvu v Belgiji leta 2011, leto kasneje pa je svoj uspeh ponovil v Poreču. Ponovno je na tretjo stopničko stopil leta 2014, na evropskem prvenstvu za mlajše člane na Poljskem.

Kateri dosežek je v vas pustil največjo sled in motivacijo za trud?
»Začelo se je pred devetimi leti, leta 2006, ko sem postal državni prvak v kategoriji mlajših dečkov. To je bil moj navdih za nadaljevanje. Po tem sem večinoma tekmoval v tujini, sosednji Avstriji in Italiji, pa tudi na domačih prvenstvih v Sloveniji. Za tem sem največkrat dosegal tretja mesta in lahko bi rekel, da se me število tri kar vneto drži. Čeprav sem že prej kot mladinec nastopal za člane, pa sem z letošnjim letom prestopil v starostno konkurenco članov. V članski konkurenci sem to leto na Grand Prix-u v Taškentu ponovno dosegel tretje mesto a tokrat je bil občutek bistveno drugačen. Ta uspeh mi zaenkrat pomeni največji dosežek do sedaj.«

Zbranost in fokus, ki ju je bilo čutiti ob pogovoru z Miho, je pustil zanimiv pečat tudi meni kajti ljudi z tako veliko količino notranje discipline resnično ni veliko. Nekateri se tolažijo, da niso edini, ki imajo težavo s samodisciplino in zato v življenju bolj kot ne nazadujejo, medtem, ko drugi poskrbijo za to, da ne postanejo sužnji navad in kar je še huje, se nanje navežejo. Pri Žganku kaj takega preprosto ni mogoče.

eju-65613

Kaj za vas pomeni notranja disciplina?
»Začne se pri malih stvareh. V judu to pomeni, da je obnašanje bistveno. Sledi pravilno zlaganje in redno čiščenje kimona, prihajanje na trening in pričetek treningov ob točni uri, ogromno odrekanja in kar je ravno tako pomembno – počitek, s katerim prihranim energijo za šport in dosežke.«

Miha Žgank je končal srednješolsko izobrazbo na Gimnaziji Lava, letos pa diplomiral na Višji strokovni šoli Šentjur in postal inženir živilstva in prehrane. Pravi, da brez stroge discipline ne bi tako dobro usklajeval časa, ki ga dejansko ni bilo veliko. JK Sankaku je znan klub, ki v zgodovini slovenskega juda piše najdaljšo zgodbo. Temelj obstoja je predvsem v zmagi oz. občutku, ki ga zmaga prinese v srce posameznika. Številna znana imena so ovekovečila omenjeni klub, marsikdo od nas pa je na pomembnih tekmah z veliko vznemirjenostjo navijal za najboljši izid tekmovalcev Budokana Fabjana. Če se le spomnimo naše Urške Žolnir, ki je dodobra zatresla svetovna tla v svetu borilnih veščin, pa trenutno poleg glavnega trenerja Marjana Fabjana tudi sama trenira Miho Žganka in mu na tekmah daje napotke.

Judo ni le preusmerjanje nasprotnikove sile, ima namreč tudi svojo filozofsko plat. Kako zgledajo vaši treningi?
»Razen nedelje treniram dvakrat dnevno. Posamezen trening traja dve uri, skupaj z ogrevanjem in borbo. Odvisno je tudi ali se pripravljamo na tekmo. Takrat so treningi še bolj zgoščeni in dosti bolj naporni. Fizična priprava je zelo pomembna in jo izvajamo na dopoldanskih treningih. Poleg fizičnega dela se preko borbe učimo sprotnega prilagajanja in optimalne učinkovitosti. Gre za veščino mehkobe, ki jo je treba razviti, če želimo postati dobri borci.«

eju-109398

Za najboljšo fizično pripravo poleg ostalih redno uporablja profesionalni športni pripomoček znamke SKLZ, masažni valj Roller, ki krepi jedra mišic in povečuje mišično fleksibilnost. Ker pa je hitra regeneracija mišic ob tako napornih treningih zelo pomembna, bo Miha začel tudi z uporabo masažne palice.

Največja vizija Žganka je olimpijska medalja, temu navkljub pa trenutno zbira točke za OI, ki bodo leta 2016 v Riu. V prihodnosti razmišlja o trenerstvu juda, le-to pa združiti z načinom zdravega prehranjevanja, kar je seveda vpliv njegove izobrazbe. Ker živi blizu gozda se rad predaja naravi. Rad ima križanke, ko ga pikne, kot pravi sam, pa v roke vzame tudi kakšno knjigo različnih tematik, kajti iz njih se rad kaj nauči. Podpora staršev in sestre mu pomeni največ, kajti družina in občutek varnega azila, kamor se vedno lahko vrne, po njegovih besedah daje moč in pogum za življenje.

Intervju zapisala: Alenka Zapušek